Želja po potovanju na dvokolesnikih kot družina se je porodila že v lanskem dopustu, ko smo se odpeljali na otok Rab. Smo družina iz Ptuja in življenje motorizma živi z nami. Ko uživaš v vožnji se ti ni težko spoprijeti z daljšo vožnjo. Tako je prišlo do ideje – Črna gora. Govoric je polno- lastna spoznanja so najzanesljivejša. Ideja je – uresničitev sledi!
Marsikdo, ki ne živi najinega načina in čutenja do motorja si takega dopusta ne predstavlja. Uživava v njem. Otroka sicer nekoliko manj zaradi večurnega sedenja. Sin je dopolnil 15 let, hčeri še nekaj manjka do 12.
Vso prtljago za štiričlansko družino strpava v dve tank torbi, ki hkrati občasno med vožnjo služita kot naslonjalo za razbremenitev hrbtenice. Nekaj drobnarij kot je obutev, brisače in podobno je spravljeno v kovčku. To je vse!
Pričakovani dan odhoda napoči. Ko odpreš oči in nad seboj zagledaš temne oblake iz katerih lije dež, se ti zbistrijo oči. Kaj zdaj? Vremenarji ne obetajo nič dobrega, zato nekaj časa počakaš, razbremeniš kovčke, ko potegneš ven 4 dežne kombinezone in… mož »zajaha« svoj Kawasaki GPZ 750, sama pa 600 kubično Yamaho Diversion. Sopotnika prisedeta. Zaupaš svojim močem, slediš srcu in upaš na dobro utečenost motorjev. Ko »pluješ« med dežnimi kapljami skozi spolzke ovinke misliš na srečo. Pogled mi večkrat pade na podkev, ki plapola ob ključih. Zaupaš njenemu izročilu. Saj vendar svojim otrokom in sebi želiva zagotoviti prijeten dopust.
Vso pot nas spremlja dež, izmenjaje s krajšimi sončnimi obdobji prav do Dugega rata (pri Splitu), kjer je cilj prvega dne. Noč in naslednji dan preživimo s prijatelji iz MK Reborn, ki so do nas zelo gostoljubni in zahvala velja njim.
Po dveh dneh sledi nadaljevanje potovanja. Sonce nam sledi na poti čez Hrvaško in Bosansko mejo. Črna gora nas sprejme v dežju. Državna meja – stisk pri srcu, dolgotrajno preverjanje dokumentov, najina hči pa še ni dovolj stara. Vse je OK. Cesta do prvega kraja v Črni gori je katastrofalna. Ob prihodu v ta kraj si postavim vprašanje – mar nam je potrebna tako dolga vožnja, da smo prispeli do države, kjer je način življenja precej let za nami (prvi vtis)?
Končno prispemo do Budve, kjer je izgled povsem drugačen. Kraj dopusta ni bil načrtovan, zato nismo imeli nikjer rezervacije. Začne se iskanje primernega apartmaja s primerno ceno. Izgled motorista ali življenje nas ,jim je verjetno nesprejemljiv. Njihov odgovor je bil pred postavljenim vprašanjem: Nimamo prostora! Zopet dež, tokrat ne dežuje ampak teče v potokih. Možak nam premočenim do kože ponudi zavidanja vreden apartma. Eni iz avtomobilov vlačijo na tone garderobe, mi pa dve tank torbi. Ampak v svojem življenju uživamo tudi mi. Ni lepšega po zajtrku sesti vsak na svoj motor, kot sopotnika sprejmeš svojega otroka in raziskuješ, kjer ti je želja. Izogibaš se dolgim kolonam, parkiraš kjerkoli pa še vroče ti ni. Uživaš lahko tudi v preprostem življenju. Namesto 10 majic vzameš samo pol ali še manj in če katero tudi opereš, še vedno to ostane dopust.
Ne vem natančno gledanja Črnogorcev kot naroda na ženske, vendar menim, da jim je nevsakdanje videti žensko na motorju. Ponosna sem bila nase ob njihovem oziranju in ustavljanju avtomobilov. Priznam pa,da zares nisem opazila nobene motoristke saj tudi domačih motoristov ni bilo veliko.
Tako gre dopust proti koncu. Na dan odhoda nas zopet zbudi dež, vendar ne za dolgo. Današnji cilja: Budva – Split. Za popestritev razpoloženja prispemo na moto zbor v Kaštel pri Splitu. Srce ti kar poskoči, ko zagledaš poznane ljudi.
Naslednje jutro nas pot odpelje proti domu. Lep je dopust, ko izklopiš določene obveznosti, a vrnitev v domač kraj je vedno najlepši. Polni smo lepih trenutkov, lastnih spoznanj, ugotovitev in kilometrov, ki so se nabirali od kraja do kraja. Najzanimivejše je bilo prepričevanje o lepotah Skaderskega jezera, a ko ga na lastne oči vidiš nisi takšnega mnenja.
Vseskozi sem verjela v srečo. Nikoli nisem pomislila, da se lahko kateri od motorjev » ustavi «. Nekje v ozadju pa me je v resnici spremljala misel, da se lahko kateremu od nas kaj zgodi. Pa se ni! Verjetno je nad nami vseskozi bdela sreča, zaupanje vase in v reči, ki prinašajo srečo.
Na koncu koncev pa s ponosom vzklikneš možu, ko doma reče, da nas je srečno pripeljal domov: »Ne! Sama sem se pripeljala.«
Violeta Flajs z Družino