Da še te jaz eno reportažo napišem, če so me že dodelili za skrbnika spletne strani. Prvi vikend v februarju se je spet odvijal Elefantentreffen. Letos je bilo spet jubilejno, tokrat je bila 30-letnica v Bavarskem gozdu (Bayerische Wald). Ljudje na to moje potovanje gledajo z mešanimi občutki. Za večino je wau, eni samo zmajajo z glavo, našel pa se je tudi žaljiv odziv. Jaz s ponosom zastopam naš klub na tem dogodku. Tudi en naš član je bil letos zelo zagret, da se mi pridruži. Ampak, ko sem mu razložil, da pač tam ni ogrevanega šotora, nimajo benda in tudi striptizete ne najdeš, razen kakšnega udeleženca z nesorazmernim vnosom substanc, ki se valja gol po snegu. Potem si je premislil.
Letos je bilo privič, ko sem res bil prepuščen sam sebi in sem samostojno izpeljal projekt brez mentorja Slavota in Silvota Feuša iz Ljutomera. Sicer v Nemčijo nisem potoval sam, družbo na poti mi je delal Simon Poplatnik iz Trnovske. Na pot sma krenila v četrtek 1. februarja ob 6.00, tja pa sma prispela okrog 14.00 ure. 3/4 poti je potekalo brez nekih ekstremov, temperatura od -5 do 0, zadnjih 100 km pa je deževalo. Ko sma prispela, so padavine ponehale. Na poti sredi dežja sma dohitela tudi Vanča iz Slovenskih Konjic, ki je obeležil že svoj 21. Elefantentreffen.
Po izboru in ureditvi parcele ter postavitvi palače je bilo treba nabaviti slamo in drva. Slama služi namesto fotelja in namesto mize, pa tudi, kak obisk se odpočije, če ustavi na šilčku ali pivu. Drva pa služijo temu, da te zavohajo kako smrdiš po dimu že na daleč, ko prideš domov. S hrano nisem kompliciral, juha iz snega in vrečke ter pogret pasulj ali golaš iz konzerve, pa kaka narezana klobasa, pa jajca s slanino… Vrhunsko vam rečem.
Za družbo se ni treba bati, isti obrazi se najdejo vsako leto. Raubriterji so pekli odojka, Klavdija in Urška sta nadzirali, da ne bi kdo od firbcev odšel brez šilčka, na drugem koncu si bli Sairachi, na naslovu Elefantenßtrasse 1 so bili Thijs in Johan z Nizozemske, Leila iz Češke, pa še bi lahko našteval.
V petek se prikažeta in pridružita ob ognjišču še Zlatko iz kluba Muddy Zagreb in Ivica Dukarič iz kluba JAL Ivanec. Ivica je prišel samo prespat, v soboto pa sta šla s Simonom proti domu. Čisto druga zgodba pa je Zlatko. Od srede je bil na Tauerntreffenu blizu Triebena na skoraj 1700m nadmorske in čezmeterskem snegu, ter temperatura krepko pod -10. Aja nisem omenil snežnega neurja čez 100 km/h tam gori. Pogoj za udeležbo na tem srečanju je povabilo organizatorja in snežne verige. Globok priklon Zlatko. On mi je potem delal družbo do doma. V soboto so se tudi nastanili v bližini člani motokluba Posavac Orašje in MK Balkan. Pot domov pa je bila malo drugačna kot proti Nemčiji. Z Zlatkotom sma pospravila smeti, hiši sma spravila na motorje in se okrog 12.00 odpeljala proti domu. Prvih 100 km je bilo lepo, potem pa sneg dokler nisma pišla iz Graza. Na srečo sma bila ravno toliko hitra, da sma pobegnila preden se je začel prijemat cestišča. Zaradi tega sma imela samo eno kratko pavzo v Triebenu za tankanje in brzinski čaj.
Okrog 18.00 prispema, na Ptuj, Slavo in Branka pa naju pogostita z okusno večerjo. Hvala obema! Ob 20.00 se ločima na bencinski na Dornavski cesti, jaz domov, Zlatko pa proti Zagrebu. Ob 21.00 me pokliče, da že ima odprto pivo na šanku v domači oštariji.
Skratka nekaj je bilo novih prijateljstev, ogromno je bilo refrešanih starih, če se nikjer drugje ne srečamo, na elefantenu se ziher vsako leto.
